Na pobudo dolskega graščaka Frana Povšeta ter spričo vse večjih potreb po varnosti je bilo leta 1891 ustanovljeno
Gasilsko Društvo Dol pri Ljubljani, ki je bilo 15.maja 1892 vpisano v register pod številko 5681 z imenom: "Prostovoljna
požarna bramba v Dolu (Lustthal) na Kranjskem" Njeno območje delovanja je bilo sicer večje kakor danes, ker je segalo deloma
tudi na desni breg Save v Podgrad in je zajemalo tudi območje pozneje ustanovljenega samostojnega Gasilskega društva v Beričevem,
vendar je bilo takratno dolsko gasilsko društvo po številu prebivalstva, iz katerega je moglo zrasti, gotovo precej manjše in
revnejše kakor danes.
Ustanoviteljski odbor je bil sestavljen iz članov zanesenjakov, ki so bili v Dolu vredni velikega zaupanja in spoštovanja in so
veljali za pridne ter pripravljene pomagati sočloveku ob vsakem času in povsod. Torej ustanoviteljski odbor Prostovoljne požarne
brambe v Dolu je bil sestavljen iz naslednjih članov:
Štefan Lemut, Josip Fran Palme, načelnik, oskrbnik nato pa v letih 1895 do 1900 lastnik graščine v Dolu; Fran Pevec, Jakob Kreč,
Johann Leuz, Janez Jeran, Jožef Loboda, Anton Prašnikar, Jakob Zamen, Franc MajdiČ, Franc IgliČar, Tine Bregar.
Ustanoviteljski odbor je 20.decembra 1891 vložil pravila po katerih se je
Prostovoljna požarna bramba ravnala za njimi pa je stal tedanji župan Franc Šimenc.
V naslednjem letu 10.oktobra 1893 so pridobili za tedanje čase tehnično zelo primerno ročno brizgalno na vozu, v katero je bila
vprežena konjska vprega s posebej prirejenimi sedeži za moštvo in potrebno pripadajočo opremo, z karbidovko za vožnjo ponoči.
Ročno brizgalno je dobavilo podjetje Alberta Samassa (1833-1913), zvonarja in livarja v Ljubljani.
Gasilska lopa se je začela graditi po katastrofalnem potresu leta 1895, ki je v vsem okolišu napravil kar precej škode.
Razpokane ali prizadete so bile skoraj vse hiše, tudi vse tri cerkve. Ravno potres je leta 1895 živo pokazal in prepričal
ostale krajane, kako potrebna je Človekoljubna ustanova, ki v takih trenutkih priskoči na pomoč. Omenjeni potres je med ljudmi
napravil precej vznemirjenja in strahu zato v letih 1895 do 1898 je društvo ob podpori vseh vaščanov postavilo gasilsko lopo
oziroma shrambo, še brez stolpa za sušenje cevi, zato so morali cevi sušiti po sosednjih kozolcih.
V letih 1896 so se gasilskemu društvu pridružili tudi prvi člani iz Beričevega in Brinja, tako da je društvo štelo že 21 aktivnih
članov iz Dola ter 12 iz Beričevega. Tako je bilo dolsko gasilsko društvo, z namenom čim boljše pripravljenosti sestavljeno iz dveh
udarnih enot, ene iz Dola ter druge iz Beričevega.
Člani društva so bili zelo delovni in so ves čas skrbeli za kar najboljšo opremo in za medsebojno poučevanje in urjenje v
gašenju. Zato so tudi skrbeli za vodne vire (vodnjake) in za dostopnost do njih. Vse to požrtvovalno delo je pri prebivalcih
zbujalo spoštovanje, tako da je bila gasilska misel zlasti med mladino vselej prijazno spremljena.
V letu 1900 se gasilskemu društvu priključi Josip Reich, nadučitelj, ki je na občnem zboru sprejel delo tajnika in gasilskemu
društvo ostal zvest vrsto let, potem ko je 1.marca 1899 prišel za nadučitelja v Dolu in se tu priženil na močno posestvo pri Levcu.
Leta 1914 na začetku prve svetove vojne, je gasilsko društvo sestavljalo 30 aktivnih članov. Od tega jih je bilo 17 vpoklicanih na
ruska, italjanska in srbska bojišča. Od sedemnajstih sta dva padla, nekaj jih je bilo pa ranjenih. V letih med obema vojnama so
nastopili težki časi tudi za gasilstvo. V teh časih je bilo ostro čutiti dvojno krizo, gospodarsko in politično, in obe sta se
kazali tudi na gasilskih organizaciji, obenem pa je bil to čas velikih tehničnih pridobitev, tako da je bila prejšnja gasilska
oprema hitro zastarana.
Velja poudariti, da v gasilsko organizacijo ni bil sprejet vsak, ki je to hotel. Da je fant lahko postal gasilec se je moral
izkazati in si pridobiti zaupanje starejših in izkušenih članov. Tako so fantje, ki še niso bili gasilci na gasilskih vajah
pospravljali ter čistili gasilsko opremo, krmili konje ter se morali dokazovati na različne načine.
Leta 1936 gasilsko društvo kupi novo prenosno motorko tipa ILO. Teh motornih brizgaln (tip ILO) je bilo zelo malo saj jih je bilo
narejenih v podjetju Liv (Ivan Kogovšek-lastnik) iz Šentvida nad Ljubljano le 10, serijsko izdelavo je namreč
preprečila 2.svetovna vojna.
Ob napadu na Jugoslavijo je odpovedala vojaška obramba, pa tudi gasilska organizacija ni bila pripravljena za težke naloge obrambe
civilnega prebivalstva pred napadi. V četah so bili predvsem starejši člani, določila pa jih je občina. Ta je skrbela tudi za
njihovo strokovno vzgojo. Pri kapitulaciji Italije septembra 1943 so Nemci obnovili gasilske čete v Ljubljani in njeni okolici ter
jih vključili v protiletalsko zaščito. Po vojni se je takratna oblast preko svojih ljudskih odborov in referentov za gasilstvo
želela dokazati tudi na področju prostovoljnega gasilstva.
Leta 1957 so dolani eni od najstarejših društev svoji okolici in opozorijo nase s svojim praporom. Prapor je po načrtu Jožeta
Levina iz Dola naredila Ivanka Polž iz Rodice pri Domžalah. Za srebrne in zlate žebljičke, ki so na praporu pa so priskrbela
okoliška gasilska društva ter naši prebivalci. Na žebljičkih v obliki lipovega lista, ki so pritjeni na drugu prapora je ime in
priimek vsakega darovalca.
Prvi gasilski kombi IMV gasilci pridobijo leta 1967. To je bil dogodek, ki je v gasilsko društvo prinesel nov zagon ter priključek
k naglo razvijajočemu se gasilstvu. To je bil kombi IMV-gasilec, ki je bil že tovarniško prirejen gasilcem. V kombiju je bilo poleg
šoferja še prostor za 7 članom posadke. V zadnjem delu pa je bil prostor za gasilsko premo in gasilsko motorko Rosenbauer, ki jo
pridobilo leta 1969.
Leta 1978 otvoritev novega gasilskega doma, ki se je gradil polnih 5 let in samo trdna volja in vztrajnost jih je pripeljala do
končnega uspeha.
Od takrat naprej pa se Gasilsko društvo Dol pri Ljubljani razvija in krepi.......
Več o zgodovini si lahko pogledate na v knjigi z naslovom: NA POMOČ, ki je nastala ob 110 letnici društva,
dogodke pa je zabeležil Matej Lajovec.